Skupaj ali narazen: s kom naj živijo starejši
Sodobni psihologi pogosto spodbujajo in podpirajo idejo, da bi morali vsi živeti ločeno – otroci od staršev, starši od otrok in celo zakonci. To velja za pomemben korak pri vzpostavljanju osebne avtonomije in zdravih odnosov. Pri procesu, ki ga psihologi imenujejo “ločitev”, ne gre le za fizično ločitev.
stanovanja, ampak tudi postopno čustveno oddaljevanje, ki pomaga razvijati samostojnost, osebne meje in sprejemanje odločitev brez stalnega nadzora. Hkrati starejši starši, zlasti če ostanejo brez para, pogosto zapadejo v “sindrom praznega gnezda” ter se počutijo tesnobno in osamljeno. Z nastopom starosti ljudje ne doživljajo le fizioloških sprememb, temveč tudi težave na čustvenem področju – povečano tesnobo, žalost, včasih ekscentrično vedenje, zmanjšano sposobnost prilagajanja novim situacijam.
Odhajanje z dela, izguba prijateljev in družabnega kroga povzročajo občutke osamljenosti in izoliranosti. Zato so pravo okolje in topli odnosi v odrasli dobi ključnega pomena.
Zato ni enotnih univerzalnih receptov za srečo v družinskem življenju in ločeno življenje ni nujno, da bi bili srečni. Skupno ali ločeno življenje je individualna izbira, ki je odvisna od osebnih potreb, značaja, kulturnih tradicij in posebnih razmer vsake osebe, družine ali para.
Glavna stvar ni sama oblika življenja, temveč kakovost odnosa. Enotnega “recepta” ni, saj srečni odnosi temeljijo na medsebojnem razumevanju, razumevanju lastnih in partnerjevih potreb ter sposobnosti prilagajanja spremembam.
Zato se v starosti ni treba ravnati po določenem scenariju. Življenje po 70. letu je lahko drugačno. To je čas, ko lahko izbirate, s kom boste in kako boste preživeli svoje dni.
Živeti s seboj je pomembna vrednota
Osamljenost ne pomeni nujno izolacije ali osamljenosti uma. Pomeni zmožnost najti mir v lastni družbi, veselje v preprostih stvareh – skuhati si kavo, brati brez hitenja, živeti brez nenehnega odobravanja od zunaj. Kot kažejo psihološke raziskave, je sposobnost živeti s samim seboj redek duhovni dar, ki daje samostojnost in notranjo harmonijo.
Prazno stanovanje je lahko strašljivo, pa ne zaradi teme, temveč zaradi misli, ki jo spremljajo. Toda prilagajanje je učenje poslušanja samega sebe, ko se strah umakne jasnosti. Osamljenost postane prostor svobode, v katerem lahko ostanemo sami s seboj, kar je pomembno po izgubah in stresih staranja.
Življenje z otroki – le če gre za ljubezen, ne za obveznost
Življenje z otroki pod isto streho je lahko harmonično in veselo, če temelji na medsebojnem spoštovanju, skrbi in toplini. Kadar starejša oseba čuti, da je polnopravni del družine in ne varuška ali breme, je to blagoslov. Prisotnost, ki povzroča utrujenost, nespoštovanje ali občutek odvečnosti, pa je psihološko breme, ki lahko škoduje zdravju.Zelo pomembno je, da imajo starejši ljudje svoj prostor s stvarmi in navadami, ki so jim domače. Psihologi poudarjajo, da je sprememba znanega okolja za starejše velik stres in vir odtujenosti, zato ni vredno žrtvovati nečesa za udobje mlajših družinskih članov.
S prijateljem – ob zaupanju in medsebojni pomoči
Vse več starejših žensk se odloča za skupno življenje in ustvarja majhne skupine za socialno podporo. Takšna skupnost ni odvisnost, temveč pravo prijateljstvo, kjer si ljudje medsebojno pomagajo in svoje življenje napolnijo s skupnostjo, toplino in varnostjo. To je bližina, v kateri se ceni medsebojno razumevanje in ne prepiri.
Z vnuki – s spoštovanjem in medsebojnim razumevanjem
Vnuki v življenje starejših pogosto vnesejo pravo toplino in iskrenost brez nepotrebnih konvencij. Hkrati pa starejši sorodniki ne bi smeli postati le pomočniki vnukov. Psihologi svetujejo ohranjanje razumevanja, da bo skupno življenje prinašalo veselje vsem – tako vnukom kot starim staršem.
Ne s tistimi, ki odvzemajo dostojanstvo in mir
Po 70. letu starosti se ne smete zadrževati v družbi, v kateri je poniževanje, nespoštovanje ali nasprotovanje. Starost je čas, ko je treba ohraniti lastno dostojanstvo, namesto da se zadovoljimo z vlogo “udobja” z drugimi. Raziskave poudarjajo pomen psihološkega dobrega počutja v starosti, ki je brez spoštovanja in podpore nemogoče.
Aktivno življenje in prihodnost tudi po 70. letu
Strokovnjaki pravijo, da upokojitev ne pomeni konca aktivnega življenja. Starejši ljudje lahko in morajo načrtovati svojo prihodnost: hoditi v gledališče, opravljati ustvarjalno delo, se učiti novih stvari. Ohranjanje zanimanja za življenje upočasnjuje biološko staranje in izboljšuje psihološko počutje.
Življenje po 70. letu ni konec, temveč posebno obdobje, ki zahteva razumevanje, podporo in izbiro lastne poti, na kateri sta cenjena dostojanstvo in notranji mir.
