Foto: iz odprtih virov
Tri navade, ki po mnenju psihologov preprečujejo, da bi našli pravo ljubezen
Mnogi ljudje iščejo pravo razmerje, skušajo najti ljubezen za vse življenje, vendar pogosto ugotovijo, da ljubezen ostaja nedosegljiva.
Psihologi se strinjajo, da težava pogosto ni le v zunanjih dejavnikih ali neprimernih partnerjih, temveč v nezavednih čustvenih strategijah, navadah in odnosih. Te so nekoč služile kot psihološki obrambni mehanizmi, zdaj pa so se spremenile v nevidne ovire na poti do prave intimnosti.
Navade, ki vam preprečujejo, da bi našli pravo ljubezen
1. Obramba namesto odpiranja
Ljubezen zahteva ranljivost, ki je njena največja moč in največje tveganje. Instinktivno, da bi se izognili morebitni bolečini zaradi zavrnitve ali izdaje, mnogi zavestno ali nezavedno skrivajo svoja prava čustva, se izogibajo preveliki intimnosti ali ustvarjajo fasado brezbrižnosti in neodvisnosti. Te strategije učinkovito ščitijo pred travmo, vendar gradijo čustvene zidove, ki partnerju preprečujejo, da bi se mu približal.
Psihološke raziskave v okviru teorije navezanosti (ki izvira iz dela Johna Bowlbyja in Mary Ainsworth) to vedenje opredeljujejo kot izogibajoči stil navezanosti. Ljudje s tem slogom se pogosto bojijo izgube nadzora in se vnaprej distancirajo. Morda so videti čustveno hladni ali preveč samozadostni, vendar je v ozadju njihovega vedenja globok strah pred tem, da bi bili prizadeti. Do prave povezanosti pride šele, ko se oseba zavestno odpove popolni samozaščiti ter sebi in partnerju dovoli, da sta ranljiva. Za to sta potrebna nenehno urjenje v čustveni odprtosti in pripravljenost na vzajemno podporo.
2. Naglica namesto prisotnosti: kult takojšnjih rezultatov
Sodobna kultura, osredotočena na hitrost in takojšnjo zadovoljitev, je izkrivila dojemanje odnosov. Spoznanja se pogosto spremenijo v igro “vzemite-vzemite” in hitrih odločitev, kjer se ljubezen poskuša čim prej “dobiti”. Vendar pa ljubezen ni hiter rezultat – je počasen, zaporeden proces.
Pogosto se intenzivnost čustev na začetku (imenovana kemija) zamenjuje s pristno intimnostjo. Vendar pa so za oblikovanje najglobljega zaupanja potrebni čas, stabilnost in varen prostor. Psihologija odnosov ugotavlja, da se moč vezi gradi na potrpežljivosti in zavestnem, postopnem spoznavanju partnerja.
Nenehno iskanje novih, svetlih “luči” (novega partnerja, novih čustev) je beg pred potrebo po prisotnosti v razmerju, ki se počasi razvija. Odgovor je sprejeti tiho vzajemno prisotnost kot pravi znak trajnosti.
3 Čakanje na “pripravljenost” namesto skupne rasti: iluzija popolnosti
Ena najpogostejših iluzij sodobne kulture je prepričanje, da moramo biti “popolnoma ozdravljeni”, “popolni” ali “popolnoma pripravljeni”, preden lahko najdemo ljubezen. Čeprav je delo na lastnih psiholoških travmah nujno, pričakovanje, da bomo pred vstopom v razmerje “popolnoma ozdravljeni”, postane ovira, ki omejuje samo sebe.
Psihologi trdijo: zdravi odnosi niso končna točka zdravljenja, temveč katalizator razvoja. Ne postanemo popolni, da bi lahko ljubili, temveč rastemo v ljubezni do svojega partnerja. Številne notranje ovire in nerešena vprašanja lahko premagamo le s procesom medsebojnega zaupanja, skupnega doživljanja ranljivosti in sprejemanja medsebojnih nepopolnosti.
Resnična pripravljenost na ljubezen ni v odsotnosti strahu ali notranjih težav, temveč v pogumu, da smo iskreni do sebe in partnerja ter si dovolimo biti ljubljeni kljub lastnim nepopolnostim.
Te navade so bile nekoč zaščitniške, zdaj pa ustvarjajo začaran krog. Zavedanje teh vzorcev vam omogoča, da se odločite, da opustite zaščitne zidove, upočasnite tek in si dovolite rasti ob drugi osebi.
